Tisk
Italijanske arije in poljubi z roko: Jonathan Tetelman debitira v Elbphilharmonie
Stanje: 4. 7. 2025, 16.40
Nekateri o čilsko-ameriškem tenorju Jonathanu Tetelmanu govorijo kot o novi zvezdi med tenorji, nekateri ga celo imenujejo novi Pavarotti. V četrtek zvečer je debitiral v Elbphilharmonie. To je bil prvi od skupno treh koncertov v Nemčiji.
avtorja: Marcus Stäbler, Miriam Stolzenwald
Hamburška Elbphilharmonie je razprodana do zadnjega sedeža – in še čez. Nekateri poslušalci sedijo na odru za orkestrom. Vsi so prišli, da bi slišali tenorista Jonathana Tetelmana skupaj s Hamburger Camerata pod vodstvom Frédérica Chaslina. Na sporedu so tenorske arije iz velikih oper Verdija, Puccinija, Ponchiellija in Mascagnija.
Žarenje – skoraj do meje bolečine
Jonathan Tetelman hitro pokaže, da na odru stoji fenomenalen pevec z neverjetnim sijajem. Ko se v petju odpre, nekateri toni na bobniču res čudovito zažarijo – kot se zares zgodi le pri najboljših pevcih. To žarenje tik pred mejo bolečine: čudovito! Jonathan Tetelman ima tudi zelo lepo temno barvo, nekaj baritonskega, toplo zasidranost v glasu.
Pravi glas za italijanski repertoar
Preden je Jonathan Tetelman začel pevsko kariero, si je tri leta služil kruh kot DJ v diskotekah in klubih na Manhattnu.
Arije Tetelman oblikuje z okusom. V njegovem glasu je tudi tisto ihtenje, ki je za ta italijanski repertoar nujno. Pevec ni tip tenorja, ki kaže, kaj ima v grlu, temveč poje fino in lepo. S tem navduši občinstvo.
Tetelman si je ustvaril mednarodno ime, poje vloge, kot sta Alfredo v operi „La Traviata“ ali Pinkerton v operi „Madame Butterfly“, v hišah, kot sta Royal Opera House Covent Garden in Metropolitan Opera. Predvsem si je Jonathan Tetelman ustvaril ime kot pevec Puccinijevih del. Puccini je bil tudi v Elbphilharmonie na sporedu, skupaj z drugimi znanimi ariji. V prvi polovici tenor poje izključno Verdija, v drugi polovici pa so sledili drugi italijanski skladatelji: Ponchielli, Mascagni in na koncu Puccini. To je primerno, saj ima prav pravi glas za ta repertoar.
Nenehno menjavanje med različnimi arijami je bilo naporno
Načeloma precej težavna, kot na večini teh zvezdniških večerov s slavnimi pevkami in pevci, je krpanka sporeda: odlomki iz najrazličnejših oper so sestavljeni skupaj. Nenehno, občasno naporno prehajanje sem ter tja – ne le vsebinsko, temveč tudi na odru. Tenor zapoje arijo, nato najprej odide, nato orkester odigra uverturo ali medigro, nato tenor spet nastopi, spet je aplavz, spet zapoje arijo, ki traja tri, štiri minute, in spet odide, in tako naprej. Tako ne nastane nikoli pravi veliki napetostni lok. Na dolgo je to naporno, zlasti ker se orkester ne izkaže ravno s slavo. Vendar to ne spremeni dejstva, da Jonathan Tetelman vsak posamezen kos, vzet zase, poje zelo lepo.
Vihar ploskanja v občinstvu
Občinstvo je navdušeno nad Jonathanom Tetelmanom. Že po prvi ariji se dvigne velikanski vihar bravo-klicev, že pred odmorom je prvi dodatek: Tetelman ima očitno veliko željo, da bi Verdijevo ario „Di quella pira“ takoj še enkrat zapel. Dobro vzdušje se proti koncu koncerta celo stopnjuje: ob zadnjem vzkliku „vincerò“ v ariji „Nessun dorma“ vihar ploskanja občinstva preplavi orkestrski postludij.
Šarmantne tenorske geste
Za tenorista Jonathana Tetelmana je večer velikanski uspeh, s katerim ravna simpatično in spretno. Poje v različne smeri odra, zdaj naprej, zdaj levo, desno, nazaj. Na koncu pošilja poljube z roko občinstvu – ena od mnogih majhnih tenorskih gest, ki jih zelo šarmantno in sproščeno vplete. Pri enem dodatku gre zadaj mimo ljudi, ki sedijo na odru, in jim poje neposredno. Zna očarati občinstvo in ob tem očitno uživa. Veličasten debi.